“NIHČE NE SME OPAZITI, DA IGRAŠ, ENOSTAVNO MORAŠ BITI...”
Pogovor z igralko Anito Kravos, ki je preživela svoje otroštvo v Sovodnjah

Antonella Cerminara je preživela svoje otroštvo v Sovodnjah pri Gorici. Želja po odru jo je peljala na najrazličnejše konce sveta. Leta 2006 je prvič igrala v glavni vlogi v filmu Marine Spada, Come l'ombra in zaslovela pod novim imenom Anita Kravos (Kravos je priimek njene mame). Tri leta kasneje je bila za svojo vlogo v filmu Alza la testa, ki so ga delno snemali tudi v Gorici, nominirana za nagrado David di Donatello.

Kdaj in kako si začela igralsko kariero?
“Ko sem bila stara 16 let, sem v Gorici opravila tečaj pri Valterju Mramorju. Takrat nisem razmišljala o tem, da bi študij nadaljevala, še zlasti pa ne, da bi postala filmska igralka. Po tečaju sem šla v Benetke, kjer sem se na univerzi učila nemščine in ruščine. Zjutraj sem hodila na predavanja, popoldne pa sem zahajala v gledališče Avogaria, kjer smo igrali tipične like “commedie dell'arte”, kot je na primer Harlekin. Ruščine sem se z lahkoto naučila, ker je moja mama Slovenka. Znanje ruskega jezika mi je omogočilo, da sem nato lahko študirala v Moskvi, v GITISu (ruska gledališka akademija, op.a.). Tudi takrat pa si nisem predstavljala, da bi lahko igrala v filmih. Film je bil zame vedno nekaj zelo oddaljenega. Dejansko sem se veliko let samo učila, da bi postala igralka. Predstavljala sem si pač, da bo po študiju nastopil čas, ko bom končno začela delati. Po Moskvi sem šla v Rim, ker je to glavno mesto za gledališče in film v Italiji. A ni šlo vse po načrtih, tako da sem se preživljala s prodajanjem sladoleda. Moj kolega pa je bil prijatelj režiserja Francesca Munzija, ki je za svoj film potreboval igralko in tako se je začela moja filmska kariera.”
V svojem življenju si veliko potovala. Kaj si odnesla od vseh teh različnih izkušenj?
“Ko sem šla v Nemčijo, sem dejansko prvič šla od doma. Tja sem šla s prijateljico, da bi izboljšala svoje znanje nemščine. Vse se mi je zdelo zelo lepo, vse zelo dobro organizirano. Na zavodu za zaposlovanje gledaš lahko kasete o raznih poklicih. Moja prijateljica je hotela prodajati rože. Tam si je pač pogledala določene kasete, na katerih so prikazali dobre lastnosti tega poklica, istočasno pa tudi opozarjali, da prodajalke rož večkrat bolijo roke, da lahko dobijo revmo, da ima veliko ljudi, ki se ukvarja s tem poklicem težave s hrbtom in tako naprej. Nemčija ti na nek način nudi različne možnosti in ti tudi nakaže način, kako jih lahko udejanjiš. Vse se zdi mogoče, vse postane dosegljivo. Ti si nečesa želiš in država ti tam nudi možnost, da dosežeš svoj cilj.
V Rusiji pa sem se navadila se poglobiti v študij. To je bil popolnoma drugačen odnos do literature, kot sem ga bila navajena: natančna analiza besedila, to je bilo v Italiji zanemarjeno.
V Italiji, kjer vse to ni potrebno, se lahko zgodi, da igraš v filmih povsem slučajno. V Nemčiji pa mi mogoče to ne bi uspelo ravno zaradi tega, ker nisem obiskovala šole za igranje v filmu. V Italiji pa sem imela to možnost.
Slovenija pa je zame predvsem slovenski jezik, ki je zame kot sinonim za hišo, notranjost, kuhinjo. Vse besede vezane na kuhinjo mi pridejo najprej v glavo v slovenščini. Jezik, v katerem oblikujem misli, pa je italijanščina ali ruščina.”
Kako pa je napredovala tvoja kariera?
“Rim je bil zame velika šola zdrave pameti. Veliko let sem delala na trgu Campo dei fiori, kjer sem najprej prodajala sladoled, nato pa lubenice. Tam sem spoznala prav vse značilnosti Rimljanov, njihovo konkretnost in iznajdljivost. Kasneje sem začela delati v call centru. Moj prejšnji šef me je priporočil prijateljici svoje mame, ki je bila lastnica call centra. Priporočil me je pa zato, ker sem bila ena redkih, ki sem znala jezike. Ponudbo sem sprejela z veseljem, ker sem tako vsaj sedela na toplem. Šele kasneje sem ugotovila, da je moja nova delodajalka lastnica ene največjih kinematografskih agencij v Italiji. Tako sem imela možnost spoznati veliko znanih igralcev in delo za kulisami. To delo največkrat ni dovolj cenjeno. Zame je bila to velika šola. Opazila sem, da so lahko igralci zelo težke osebnosti, zato sem se navadila biti bolj prožna. Skratka, nikoli se ne jemljem preveč resno, nisem se niti takrat, ko sem se odločila, da bom prevajala knjige. Tudi to obdobje se je končalo, ker je bilo ekonomsko popolnoma neprofitno.”
Kakšno pa je delo igralke?
“Ko ne delaš, samo čakaš in čakaš. Ko pa delaš, skoraj nimaš niti časa za spanje. Navadno se dela s sončno svetlobo, zato se moraš zbuditi ob štirih, petih zjutraj in delaš, dokler sonce ne zaide. Potem pa se delo nadaljuje, ker imaš večerjo, pa vaje za naslednji dan. Ko snemam, imam čas le za igranje in spanje, nimam niti časa, da bi odgovorila na sms, kar mi je dejansko všeč. Fizično je zelo naporno. Zato veliko ljudi govori, da je najbolj važno, da se dobro naspiš. Iz izkušenj sem ugotovila, da je to res. Ko igraš v filmu, ne smeš delati nič, da ti to uspe, pa moraš biti res skoncentrirana. Tam vsi ljudje, ki so odvisni od tebe, pričakujejo, da boš uspešno odigrala prizor že v prvem poskusu. Zelo je napeto, ker ti ne smeš narediti nič, nihče ne sme opaziti, da igraš, enostavno moraš biti. Bolj kot ti uspe biti, ne pa delati, bolj si dejansko verodostojen, enostaven, zanimiv.”
Ali se delo z različnim režiserji veliko spremeni?
“Vsakič ko delaš z novim režiserjem, ugotoviš, da vse tisto, kar si se prej naučil, ni več koristno. Vsakič začneš znova. Izkušnje, šole ti omogočajo le, da si elastičen, da sprejmeš raznorazne napotke, ki jih dobiš od različnih režiserjev. Seveda moraš potem sam improvizirati, skušati ohraniti neko svežino, avtentičnost. Najvažnejša izkušnja je bila zame tista z Marino Spada. Z njo sem prvič imela glavno vlogo v filmu in takrat še sploh nisem vedela, kaj pomeni delati filme. Dejansko sem se z Marino naučila, kako važno je, da razumeš, kako deluje kompleksni filmski stroj. V tistem primeru sem igrala vlogo 30-letne punce, ki je doživljala stvari, ki so mi bile blizu.
Veliko bolj zanimivo pa je bilo igrati Sonjo v filmu Alza la testa. Tam sem igrala osebo, ki se je odločila, da bo spremenila spol. Pri tem so mi seveda pomagali tudi maskerji, kostumografi. Že samo nositi vso to "opremo", ki so jo naredili zame in istočasno biti avtentična, je bilo res nekaj stimulativnega. Mislim, da bi vsi igralci ali igralke želeli igrati transseksualca. Dejansko je težje igrati v manjših vlogah. Ko si ti v glavni vlogi, so drugi, ki dejansko oblikujejo tisti nič, o katerem sem prej govorila. Ko pa igraš manjšo vlogo, moraš biti natančen, prodoren in vse to narediti isti dan, ko se pravzaprav še orientiraš.”


STAMPA