Tudi slovenska manjšina v Furlaniji Julijski krajini tvorno in večkrat na izviren način prispeva k oblikovanju in bogatenju skupnega slovenskega kulturnega prostora. Zgodovina in geografska lega ji narekujeta posebno poslanstvo: ohranjati slovenski kulturni in jezikovni izraz na robovih slovenskega jezikovnega prostora in obenem širiti življenjski prostor slovenskega jezika prav tam, kjer je v kontaktu z romanskim svetom.
To je zahtevna naloga, saj (čeprav se na prvi pogled zdi za manjšinsko skupnost skoraj protislovje) predpostavlja pokončnost in zavest, a tudi odprto identiteto, ki se ne brani in zapira vase, pač pa živi in se oplaja v stiku z drugimi in z drugačnostjo. V tej vlogi in nalogi je seveda tudi velik izziv, po tem pa se meri tudi vitalnost neke skupnosti, koliko je sposobna živeti zdaj in tukaj (ne le obrnjena nazaj v trpljenje in krivice zgodovine) ter obenem razmišljati in načrtovati svojo bodočnost, v eni besedi biti protagonistka svoje usode. To je tudi kulturni program, ki je lahko vabljiv in zanimiv za mlade ljudi, ki se vse bolj otepajo omejitev,  kletk in kalupov, tudi manjšinskih, ter iščejo nove poti udejstvovanja in uveljavljanja.
 Benečija in vsa slovenska skupnost videnske pokrajine je v iskanju novih, svežih in marsikdaj nekonvencionalnih oblik delovanja naredila pomembne korake naprej. V to jo je silil poseben, tudi jezikovni položaj skupnosti, ki jo je asimilacija močno ošibila in načela. Odprtost, dojemljivost za zunanje spodbude in iskanja, oblikovanje izvirnih pobud in dejavnosti, ki morajo biti po meri manjšine: vse to je bilo značilno za obdobje, ko se je rojevala dvojezična šola. Vse to je prisotno tudi danes, ko je slovenska skupnost na Videnskem pred novimi prav tako ambicioznimi in zahtevnimi izzivi.