Jan Cvitkovič je najbolj priznan slovenski režiser. S prvim filmom Kruh in mleko, ki ga je snemal v Tolminu, je osvojil nagrado Leva prihodnosti za najboljši debitantski film na festivalu v Benetkah. V naslednjem filmu Odgrobadogroba, ki ga je snemal na Krasu, opisuje najprej komično, potem pa tragično življenje tihe vasi. Za ta film je ravno tako dobil ogromno nagrad. Njegov zadnji film Arheo je na nek način njegov najbolj enostaven in obenem drzen film. Razkriva zgodbo treh figur, ki presežejo pregrade lastnega strahu in se povežejo v družino. V izvenčasnem sanjskem, a konkretnem svetu smo priča zgodbi, ki se nam mogoče zdi čudna, ker smo mi sami izgubili orientacijo in se ne zavedamo, da lahko samo v pravi stiski nastane prava nežnost, nek nov začetek, človeškost.

Po Filmu Kruh in mleko niste več snemali v Tolminu. Kakšen odnos imate z njim?
Zdaj pravzaprav nobenega, saj v Tolminu nimam več nikogar. Takrat pa sem se spomnil nekega dogodka iz mladih let. Videl sem gospoda, ki je sredi noči v kavarni spustil na tla vrečo s kruhom in mlekom. Jasno je bilo, da je zagrešil nekaj hudega. Kasneje, ko sem dobil priložnost, da bi lahko naredil kratek film, sem se spomnil tega dogodka in sem pač zgradil film okrog njega. Film sem posnel na lokacijah, kjer sem takrat živel. Stanovanje, ki se vidi v filmu, je bilo stanovanje moje mame. Lokal, v katerem smo snemali, je bil lokal, v katerega sem jaz hodil vsako noč. Razen treh glavnih igralcev sem v filmu uporabil tudi ljudi, ki so tam živeli.
V filmih Odgrobadogroba in Arheo pa se pojavi Kras. Kaj vas veže na to pokrajino?
Nič posebnega, mogoče edino to, da smo, ko sem bil otrok, hodili med počitnicami k babici na Kras. Tam sem se počutil drugače, vse se mi je zdelo malo magično, ampak mogoče samo zato, ker sem bil tam na počitnicah. Moram pa priznati, da je res tam malo drugače. Ampak ko sem začel z Arheom, o tem sploh nisem razmišljal. Želel sem prostor, ki bi imel neko močno energijo, ki bi bil prost, odprt. Takrat smo šli tudi v Doberdob in tam smo našli to planoto in mi je bilo super. Poleg tega pa imaš tam zelo raznolike stvari: ostanke prve svetovne vojne, ostanke utrdb iz hladne vojne, nek kamnolom. Ko smo iskali še druge prostore, smo našli še planoto na Nanosu, ki je eden redkih krajev, kjer se res dobro počutim. Ko sem prvič šel tja gor, sem se počutil, kot da sem doma, kar se mi zelo redko zgodi. Ponavadi se nikjer na tem svetu ne počutim doma, nič ni moje, tisti prostor pa mi je pripadal. V teh redkih trenutkih, ko najdem kraj, za katerega čutim, da mi pripada, pa mi to toliko več pomeni. Pri filmu Arheo sem se odločil, da bom snemal samo v takih krajih, kjer bi jaz lahko živel.
V vseh vaših filmih so prisotni nestabilni očetje. V filmu Arheo pa se zdi, da se ta oče v teku  filma “nauči” očetovskega poklica. Je tako?
Zanimivo. O tem nisem nikoli razmišljal. Moj oče je bil veliko odsoten, z njim nisem imel nikoli dobrega odnosa, nisva se marala. Meni je bil čisti tujec. In mogoče se to pač odraža tudi v filmih. Kljub temu je bil oče v Kruhu in mleku vsaj topla figura, moj ni bil niti to. V filmu Arheo pa je oče na začetku sovražen, na koncu pa je čisto v redu. Na nek način mogoče skušam to popraviti.
Zanimivo je tudi, da je to vsesplošno značilno za jugoslovanski film.
Mogoče je to posledica tega, da se je v Jugoslaviji vse zelo hitro spreminjalo. Ni neke tradicije. Nekaj časa je veljal določen sistem, nato se je uveljavil drug in tako naprej. Ljudem, ki so v tem okolju odraščali, se je dejansko sproti podiral svet, izpodkopaval se jim je izpod nog. Tudi oni so bili zato nesposobni posredovati čvrstost, solidnost, ki bi izvirala iz tradicije. Oče je otroka nekaj učil, ko je ta odraščal, pa to ni več veljalo in bi ga bilo treba naučiti nekaj drugega. Poleg tega je tu prisoten še mačizem, ki ima vedno krhke temelje. Nekdo poskuša nekaj biti, projektira nekaj, v kar pa sam ne verjame. Če si res močen, ti ni treba biti mačist ali šovinist. Poleg tega, če boljše analiziraš te družine, ugotoviš, da v družini na koncu odločajo žene. Oni jih lahko tudi pretepajo, nanje kričijo, ampak na koncu odločajo žene.
Kako se soočate s cinizmom, posebno pri filmu Arheo?
Vsak inteligenten človek je v mladih letih ciničen. Cinizem je negotovost, lažen občutek moči. Ko si petnajst- do šestnajstleten fant, postaneš brihten in zafrkavaš. Iščeš svojo vlogo na podlagi nekih zgrešenih vrednot. Ampak to je obdobje, skozi katerega moraš iti. V javnosti pa se cinizem ekstremno povečuje, čeprav nima prave osnove. Politika je napajana s cinizmom. To so prazne vreče, ki temeljijo samo še na žalitvah. Ampak to ne more trajati dolgo. Med drugimi tipi ljudi pa  ta cinizem že izginja. Postajamo bolj normalni. Opuščanje cinizma je neke vrste pot k zrelosti. V Arheu sem opustil katerikoli cinizem, tudi metaforičnega.
Kako pa je z racionalnostjo?
Ugotovil sem, da želim narediti film, ki bo popolnoma razbremenjen racionalnega pogleda. Ko ustvarjaš, moraš preseči ograde racija. Racionalnost se je razvila, ker nam omogoča, da iz dneva v dan preživimo. To pa pomeni, da se zanemarjajo veliki deli samega sebe, podzavesti. Če ti uspe razbiti to racionalno ogrado, se ti odpre ogromen prostor, in ta prostor ne prenaša človeških pregrad, kot so cinizem, zamere itd. Odpre se ti eno samo ogromno polje, ki stremi k enotnosti. Arheo je nastal, ko sem bil v posebnem stanju velike sproščenosti. Pred spanjem ali pa ko sem hodil na hipno-terapijo, sem čakal, da se kaj zgodi in če je bil občutek zelo močan, sem si to zapisal. Tako sem poldrugo leto samo zapisoval te scene, ki so mi prišle pred oči. Pa jih nisem razumel, enostavno so mi bile močne. Sklenil sem, da ne bom delal konstrukta zgodbe, verjel sem samo v to, da ko bom imel zbranih dovolj teh prizorov, bom to posnel in bom iz tega naredil film. Neka nit se bo že ustvarila in povezala naključne scene. Tudi ko sem snemal, sem se odločil, da se bom prepustil intuitivnosti in bom snemal, ko bom to čutil. Nihče ni vedel, kaj točno snemamo. Ampak ko je minilo par dni, so ljudje razumeli, da bomo pač delali na tak način, in razumeli so, da se jaz tega ne bojim. To je zelo važno. Ko delaš film, je važno, da ljudje ne čutijo, da se ti bojiš, če bo to v redu ali ne. Ko se to zgodi in ljudje v to verjamejo, postanejo vsi kot nek skupen organizem, zavore popustijo in stvari preidejo preko svojih meja. Bilo je res čudovito snemanje, magično. Že to mi veliko pomeni, bilo bi mi dovolj, tudi če bi bil film popolnoma zanič.
Kakšen je vaš odnos s filmom?
Vem kako narediti dober film, ki bi upošteval pričakovanja ljudi, ampak to mi je dolgočasno. Nočem dajati gotovosti gledalcu in ker nisem filmar, sem glede tega nekoliko bolj razbremenjen. V svetu filma sem se znašel slučajno. Zame je to nek eksperiment, ki me je počasi povlekel k sebi. In sem si rekel, če bom že delal film, ga bom delal tako, kot ga bom jaz hotel. Kot bo meni dobro. Vem, da je določen procent ljudi, ki so podobni meni in ki jim bo film všeč. V filmu se ničesar ne bojim, v življenju pa vsega. Mogoče pa zato delam film in pišem pesmi.