Z besedami v spomin na profesorja Marina Vertovca, učitelja, publicista, prevajalca in dolgoletnega predsednika kulturnega društva Ivan Trinko, se je v soboto, 28. julija zaključila v hiši Costantini v Čedadu četrta izvedba pobude ‘Kapljice zgodovine in kulture’, ki so jo letos priredili družina Costantini, društvo Ivan Trinko, čedajska Univerza za tretje obdobje, deželni Eraple (ustanova ACLI za probleme delavcev v tujni), Slovenci po svetu ter Študijski center La parabola s pokroviteljstvom Občine Čedad.
Gre za sodelovanje med ustanovami in posamezniki, ki delujejo ali živijo v Ulici IX avgusta 1509 in so pred štirimi leti, ob 500. obletnici osvoboditve Čedada od imperialnih sil, prvič stopili skupaj in posvetili posebno pobudo temu dogodku.
Letos pa je bil večer posvečen monsinjorju Angelu Cracini ob dvajsetletnici njegove smrti. Msgr. Cracina je svoje pastoralno in kulturno delo v Benečiji, najprej kot vikar v Gorenjem Barnasu in nato kot župnik v Podutani, opravljal v najtežjih letih v zgodovini Slovencev Videnske pokrajine.
O njem – po pozdravih čedajskega župana Stefana Ballocha, Cesareja Costantinija v imenu družine, ki je gostila pobudo, Elise Sinosich v imenu ustanove Eraple, Mihe Obita v imenu društva Ivan Trinko in Brune Zuccolin v  imenu deželne uprave – so spregovorili teolog in glavni urednik Doma msgr. Marino Qualizza, generalni vikar Videnske nadškofije msgr. Guido Genero ter Franco Fornasaro, ki je bil tudi povezovalec večera.
“Cracina je bil res izreden človek, – je med drugim povedal Qualizza – z njim razumemo, kaj pomeni ponovno odkriti svojo identito, napraviti potreben kulturni skok in sprejeti svoje korenine, ne da bi zanikali realnosti, v kateri človek živi. Bil je hrast, ker je bil močen, sposoben je bil prenašati vsako nevihto, bil je pa tudi vinska trta, ki darežljivo obrodi svoje sladke sadove.” Msgr.  Qualizza se je spomnil tudi prizadevanj Cracine za ohranitev slovenske besede v Benečiji v času fašizma.
Na koncu je poudaril še pomen njegovih publikacij, predvsem pa objavo Starogorskega rokopisa, enega najstarejših dokumentov v slovenščini. Nekaj svojih osebnih spominov o Cracini sta podala tudi msgr. Genero in Fornasaro.
Miha Obit pa se je poklonil Marinu Vertovcu ob desetletnici njegove smrti. “Kot Slovenec, ki je živel v videnski pokrajini, in sicer v Vidnu, in kot občutljiv in odprt človek – je med drugim rekel – se je Vertovec res veliko trudil, da bi vzpostavil potreben dialog med dvema kulturama, slovensko in italijansko, to seveda v spoštovanju razlik, prav tistih, ki so temelj evropske kulturne združitve, ki je še ni.”
Ob zgodovini in spominih je bil tudi kulturni program, za kar so uspešno poskrbeli najprej StEli duo (Elisa Iovele, sopran, in Stefania Rucli, klavir), nato pa še duo Marta Vigna (harfa) in Stefano Fornasaro (flavta).
V dvorišču hiše Costantini pa je bila na ogled razstava furlanskega slikarja Guida Tavagnacca in istrske slikarke Lucille Micheli.